Brezobzirni optimizem je neozdravljiv in zato okolju neprijazen

Brezobzirni optimizem noče povratnih informacij o svojih napakah, ampak jih zdravi z vedno večjimi odmerki istega zdravila.

V tem smislu se je za posebej pogubnega pokazal revolucionarni optimizem. Francoska revolucija je vse, ki so imeli težave z Robespierrovim “despotizmom svobode”, preprosto skrajšala za glavo. Kolikor več težav se je pojavilo, toliko več glav je posekala. Zgodovinar René Sédillot ocenjuje, da je zahtevala dva milijona žrtev.

Lenin in Stalin sta bila prepričana, da sta človeštvo napotila k rešitvi vseh problemov, ki so se nakopičili v zgodovini, in sta uničila vse institucije in postopke, s katerimi je moč popravljati napake. Ta stroj brez povratne informacije je deloval sedemdeset let in do trenutka, ko se je sesul, je zaradi norosti in zlobe, ki sta bila vgrajena vanj, zmlel 60 milijonov življenj. Podobna zmota je odmevala v poznejših pozivih k revoluciji Mao Ce Tunga in Pol Pota, za katera je bila francoska revolucija samo en korak na poti k osvoboditvi.

Razsodni pesimizem uči, naj ljudi ne malikujemo, ampak naj jim napake odpuščamo in si jih prizadevamo popravljati v svojem zasebnem življenju. Uči nas, naj omejimo svoje častihlepje v javni sferi in ohranjamo ustanove, običaje in postopke, s pomočjo katerih popravljamo napake in priznavamo zmote, namesto da bi izumljali neko novo ureditev, v kateri napak sploh ne bo. V tej luči je ena od utvar brezobzirnega optimizma tudi utopija.

Brezobzirni optimizem je še kako živ in destruktiven. Kreditni krah jeseni leta 2008 je njegov otrok. Islandija je njegov vzorčni miniaturni poligon. Spomladi tistega leta so Islandci na lestvici srečnosti sedeli na vrhu sveta. Njihovi bankirji so obljubljali omamno visoke obresti in denar je drl v islandske banke. Od leta 2006 so na spletne račune banke Icesave prihranke pošiljali predvsem Nizozemci in Britanci. Spletni računi so bili po besedah direktorja banke Sigurjona Arnasona genialna shema: “Edino, kar moram početi, je, da vsak dan preverim, koliko denarja se je nateklo. Prejšnji petek je prišlo petdeset milijonov funtov!” Povprečen Islandec je danes dolžan trideset tisoč evrov. Ker si Islandci sposojajo denar za nakup stanovanj, za študij, nakup avtomobila, potovanja in za to, da rojevajo otroke, skratka za vse, so ujeti v mrežo dolgov. Konec leta 2008 so že viseli na najnižjem klinu svetovne lestvice srečnosti.

Odrešilni jeza in zamera

Haukur Már Helgason, ki poučuje filozofijo na Islandski akademiji za humanistične vede, je zapisal: “Obstaja stvar, kot je kolektivna krivda. Kriv sem, ker sem povezan s tem plemenom in sem sodeloval v tem kazino-kapitalizmu. Večina ljudi je bila prepričana, da so na pravi strani velike ločnice med tistimi, ki imajo, in tistimi ki nimajo; bili so prepričani, da so naravno nadarjeni za hazardiranje. Izkazalo se je, da je bilo veliko tistih, ki so mislili, da so igrali dobro igro, prevaranih. Žalostno je, da nas večine ni motila sama igra, ampak le misel na to, da bi jo lahko izgubili. Kaže, da nimamo občutka za pravičnost, ampak samo še za to, kaj nam koristi in kaj nam škoduje. Krutost nas ne moti. Zato zdaj Islandija žaluje. Imeli smo možnost, da bi bili spodobno ljudstvo, pa smo jo zapravili. Nekdo je postavil spletno stran, kjer užaljeni Islandci objavljajo svoje fotografije, na katerih stojijo pred svojimi hišami in v rokah držijo napise: “Smo videti kot teroristi?”

Hkrati je čutiti neskončen občutek olajšanja. Po klavstrofobičnem desetletju sta spet možna ogorčenje in zamera. Zdaj je namreč jasno in uradno: kapitalizem je pošasten. Poskusite govoriti o prednostih svobodnega trga, pa bodo z vami ravnali kot s človekom, ki promovira dobre strani posilstva. Iskreno zgražanje in zamera odpirata prostor za upanje, da bo morda nekega dne jezik spet pridobil kritično sposobnost in začel opisovati družbeno resničnost. Ali pa se bodo stvari obrnile drugače: morda ni več nič napoti popolni neoliberalni zmagi. Morda je konec zgodovine, ne v liberalnodemokratski utopiji, ampak v capitalismo puro, v kapitalizmu, ki nima nobene zveze s svobodo: kapitalizmu kot golem dejstvu.”

Brezobzirni optimizem je prepoznaven, a žal neozdravljiv. Njegova zabloda niso napake. Te je največkrat mogoče popraviti; brezobzirni optimizem so vrata, ki se za tistimi, ki stopijo skoznja, nepreklicno zaprejo in jih pogreznejo v temo.

Odmerek za domačo rabo

Z odmerkom hipertrofiranega optimizma, ki lahkotno meni, da je današnji dolg vedno moč poplačati z jutrišnjim posojilom, se od časa do časa spogledamo tudi Novomeščani.

Šport je topla greda tovrstnega optimizma. Na pamet mi prihajata dva primera, prvi je svojo zgodovino že izživel, drugi, kot kaže, se prebuja v življenje. Prvi je velodrom, kolesarsko dirkališče, ki naj bi po mladinskem SP pred leti postal uspešnica športnega, sejemskega in kaj vem kakšnega še trženja. Brali in poslušali smo, kako bodo oči vsega sveta v času prvenstva uprte v Novo mesto. Po tistem naj bi zaradi odmevnosti prvenstva začele bohotno rasti gospodarske vezi z vsem svetom. Ker dirkališče za novomeške državnike ni imelo pravega političnega botra, so se vsa leta, odkar stoji, trudili, da iz njega ne bi postalo nič.

Drugi primer je dvorana, ki naj bi gostila nekaj tekem naslednjega evropskega prvenstva v košarki. Medtem ko z vrha evropske politike svarijo, da sta evro in Evropska zveza pred zlomom, ko je varčevanje mantra evropske in domače politike, ko tretje najmočnejše gospodarstvo v Evropi zaradi denarnih razlogov zavrne organizacijo evropskega prvenstva (po njem pa plane drobcena Slovenija), se novomeški svetlogledi podajajo v neznansko drag in razkošen objekt. Povrhu vsega ga umeščajo v sicer z nakupovalnim središčem že močno degradirani športni park Portoval, a vendarle v območje enkratne naravne tribune, ki ji med evropskimi stadioni težko najdete par.

Dvorana kot beli slon?

S prispodobo beli slon anglosaški svet opisuje drago, a nadležno posest, ki se je lastnik ne more znebiti, in katere stroški so povsem nesorazmerni z njeno koristnostjo ali vrednostjo. Metafora prihaja od belih slonov, ki so jih redili azijski vladarji v Burmi, na Tajskem, v Laosu in Kambodži. Živali so veljale za svete, in če jih je vladar komu podaril, je bil to hkrati blagoslov in prekletstvo: blagoslov, ker je bila žival sveta in znamenje vladarjeve naklonjenosti, in prekletstvo, ker jo je moral obdarovanec obdržati, ni pa je mogel uporabljati za praktično delo. Običajno so ga stroški vzdrževanja belega slona pogubili.

Pred leti je na travniku nad tribunami novomeškega stadiona, kjer naj bi stala nova dvorana, gostoval cirkus. Krotilec se je zjutraj s slonom povzpel do roba gozda. Slon je bil hvalabogu siv.

Janez Penca

Spremembologija

Ko neka ideja in njene izpeljanke prestopijo kritično mero razširjenosti, je zelo verjetno, da se bodo izrodile v nekoristen, včasih celo nevaren kliše. To usodo doživlja čaščenje spremembe.

Seveda je sprememba najbolj stalna stvar na svetu in “narave mogočna sila”, kot pravi škotski pesnik Robert Burns. A če si želimo vse spreminjati za vsako ceno, zna cena šiniti v nebo. Sodobni “spremembologi” gredo celo tako daleč, da stare resnice spretno nadomeščajo z novimi zmotami. Edini pogoj za to je, da je početje donosno.

Tako so pred leti “svetovalci” prišli v televizijsko družbo BBC in jo temeljito razburkali: ljudi so z nalog, ki so jih dobro opravljali, razmetali po oddelkih, kjer so se počutili izgubljene, nesposobne, zaskrbljene in prestrašene. Po letu dni je družba svetovalcev prizorišče (za nekatere zaposlene osebno(stno) pogorišče) zapustila, poslala račun za nekaj milijonov funtov, še prej pa se je otresla vsakršne odgovornosti za posledice pri delu BBC. Ta kliše vztrajno deluje tudi pri nas.

Ni težko kaj narediti, težje je česa ne narediti

Sprememba je naraven pojav in leži v srcu vsakršnega razvoja (razvoj ni sinonim za napredek). Toda v zadnjih sto letih je človeštvo z razvojem znanosti, tehnologij in novih načinov življenja spreminjanje sveta okrog sebe tako pospešilo, da narava preprosto nima več vloge nadzornika, ki pojave potrpežljivo preverja, jih prilagaja in skrbi, da vse smiselno traja, nesmiselno pa odmre. Zaradi človeške vrste je nesmiselnih sprememb na svetu toliko, da smo z njimi ogrozili vso živo in neživo naravo.

Arhitekt-ustvarjalec, profesor na ljubljanski Univerzi za arhitekturo, Janez Suhadolc, je v eni od svojih iskrivih črtic zapisal, da danes ni težko česa meliorirati in pozidati, težje je česa ne meliorirati, ne pozidati, ne zamenjati, ne spremeniti ... Opisal je dogodek na zagovoru diplome nekega študenta. Vprašal ga je, če bi naredil projekt za nakupovalno središče na mestu današnje Narodne in univerzitetne knjižnice, pa je dobil pritrdilen odgovor; z zadržkom sicer, namreč če bi dobil ustreznega investitorja. Profesorja žalosti dejstvo, da je med njegovimi stanovskimi kolegi vedno kak Iškarijot, ki se je pripravljen prodati za prgišče zlatih.

Danes smo Slovenci pred težko nalogo, da v odnosu do narave pokažemo moč tako, da se moči - odpovemo.

Gandhi je izrekel misel, ki je postala aforizem: “Sam bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.” Razmere za boljšo družbo pomagamo graditi predvsem s tem, kar smo. Gandhijeva iskrica modrosti je velikemu številu ljudi pomagala spoznati, da je ključ do pravičnejše in trajnostne družbe v nas, ne nekje zunaj.

Zoževanje prepada med notranjim in zunanjim jazom je veliko več kot le govoričenje o idealih socialne pravičnosti ter trajnosti in hkratno zanašanje na to, da bodo “oni” v vladah svet obrnili v pravo smer.

Kulturni kreativci

Na prelomu tisočletja sta doktorja Paul Ray in Sherry Ruth Anderson skovala nov izraz, s katerim sta opisala vedno številčnejšo skupino prebivalcev razvitega Zahoda. Imenovala sta jih “kulturni kreativci” in merila na ljudi, ki resno skrb za svoje notranje življenje povezujejo z močno strastjo do socialnega aktivizma. Ko sta preučevala te ljudi, sta ugotovila, da jih v dno duše skrbi uničevanje narave; da so pripravljeni plačevati višje davke in porabljati več denarja za pristne “zelene” izdelke; da jih intenzivno zanima lastni duhovni in psihični razvoj; da se zavedajo pomembnosti ohranjanja odnosov z drugimi in da so jim pripravljeni pomagati, da razvijejo svoje enkratne naravne darove. Ocenila sta, da je takih ljudi v ZDA in Evropi okrog 130 milijonov.

Stvar ni le v tem, da kulturni kreativci razumejo težave, s katerimi se soočamo; spoznavajo tudi, da zanimanje za osebni razvoj lahko vprežejo v ustvarjanje bolj trajnostne družbe. Človekov jaz in širša družba nimata ločenih interesov, ampak sta intimno prepletena.

Od znotraj navzven

Večina sodobnega zelenega gibanja se usmerja na definicijo in razlago problemov; oboje je bistveno pomembno in nujno. Za kulturnega kreativca, ki se je odločil za pozitivno, pa zna biti pretirano osredotočanje na scenarij sodnega dne enako odtujajoče kot za povprečnega zanikovalca podnebnih sprememb. V preteklih desetletjih smo se o okolju naučili razmišljati z močnim okusom krivde v ustih. Boj s to krivdo se je spremenil v obsedenost z eko-učinkovitostjo. Strašljive podobe ekocida zbujajo pretrese in krepijo strah, ki na okoljsko obnašanje ljudi vpliva negativno. Ljudje odrevenimo in postanemo imuni za nove informacije, preobčutljivi in reakcionarni ali pa se napotimo po srednji poti brezbrižnosti v slogu “kaj pa sploh lahko storim?”.

Morda se kulturni kreativci na vlogo osebne rasti obračajo kot na spodbujevalko spremembe in tako še na en način poskušajo pritegniti manj motivirane.

In kaj pravzaprav je notranja sprememba?

Za nekatere je to sprejemanje zamisli “prostovoljne preprostosti”. Nekateri npr. z dejanji, kot je peka lastnega kruha, ustrezno nahranijo svoj jaz in se otresejo obupa, ki ga čutijo ob vprašanjih, s katerimi se soočamo kot družba. Druge pritegne bolj raziskovalno delo, v zvezi z osebnostnim razvojem.

Iskanje izpolnjenega življenja obsega vrsto terapij in učnih virov. Terapije se osredotočajo na vse, od krpanja načetega samospoštovanja in odganjanja obupa do negovanja boljših delovnih odnosov z drugimi s pomočjo nove veje znanosti, pozitivne psihologije, ki nam pomaga, da v sebi poiščemo krepke plati in jih zaposlimo v dobro drugih. V bistvu gre za to, da oblikujemo bolj ustvarjalen in pristen izraz tega, kar smo in kar počnemo na svetu.

Del lepote prostovoljne preprostosti je v tem, da njene posebnosti niso dogma. Če začnemo pri krivdi, se rado dogaja, da končamo pri drugi skrajnosti, namreč da se preprosto vsega skupaj znebimo. V resnici pa moramo najti ravnovesje. Življenjsko ravnovesje je zelo individualna stvar; za preprosto življenje ni knjige receptov. Preprostost nam pomaga najti polnost življenja v medčloveških odnosih, v koristnem delu za skupnost ... To je pravo nasprotje porabniške more, ki se samo monotono sprašuje. “Kako velik je moj kup?”

Janez Penca